Blaž Kavčič – DOS 2008

Tekmovanja Dodaj komentar

J No, zdaj par dni po dirki, sem se odločil, da napišem nekaj strani dokler še imam kaj v glavi. Četudi se del poti sploh ne spomnim, vam bom poskušal opisati kako sem doživljal dirko. Prosil bi vas še, da se udobno namestite pred računalnik in uživate. J

 
Same priprave na dirko so se začele že v začetku januarja, ko smo se bolj za šalo kot za res pogovarjali, da bi se moral udeležiti te dirke. In jaz ne bodi “mona”, sem se res ogrel za to idejo. Meseci minevali in počasi se je začel bližati dan D, mi pa še nič pripravljeni. Na hitro smo se zbrali začeli prosjačiti po velikih podjetjih J, da bi nam dali kakšen €. V večini primerov smo žal ostali praznih rok, nekateri pa so le prisluhnili in nam pomagali, če ne finančno pa materialno.

 
Ekipa je bila zbrana in vse kar sodi zraven tudi, bilo se je še treba dogovoriti kdo bo za kaj zadolžen med samo dirko. O tem pa smo ponavadi razpravljali pri Gunarju . Prišel je sedmi maj in odhod v Postojno, vendar sem se odločil, da se ne bom udeležil večerje v Postojni, tako da sta odšla tisti dan v Postojno le Boštjan in Uroš, s sabo pa sta odpeljala tudi vso potrebno robo, ki smo jo rabili in verjemite mi, da jo ni bilo ravno malo. Ostali del ekipe se jima je pridružil osmega maja v zgodnjih popoldanskih urah, kajti čakalo nas je še kar nekaj obveznosti( od pregleda kombija, kolesa, nakupa hrane…). Popoldan je minil kot bi mignil in že je sledilo slikanje pred startom z direktorjem dirke. Počasi, počasi se je bližal start prvega tekmovalca in tudi meni je kri je začela bolj hitro teči po žilah. “A mi je treba vsega tega, a ne bi bilo bolje ležat doma na fotelju” se mi je ves čas motalo po glavi. Ko sem bil najbolj napet, sem zagledal Stipeta in Joškota, “duatlonca” pri ŠD Elektro Primorska, ki sta me prišla pozdravit na start in mi skrajšala mukotrpno čakanje. Kar naenkrat je bila ura pol enajstih in jaz sem stal na startu, okrog mene pa množica ljudi, kamer, fotoaparatov, sam pa z glavo povsem drugje, verjetno sem bil takrat že nekje na progi. In se je začelo 5, 4, 3, 2, 1, in sem startal ob bučnem navijanju in glasbi, a vse to sem slišal le do ovinka, nato pa tišina in tema. Kmalu se mi je pridružila ekipa in ROAD TRIP se je pričel.

Prvi del poti je potekal proti morju kjer proga ni preveč zahtevna. Na obali pa so se že začeli pojavljati prvi resnejši vzponi. Res, da so bili kratki, a zato bolj strmi. Tukaj pa so se začele pojavljati tudi prve težave in sicer z menjalnikom, zato smo morali narediti tudi tri postanke. Počasi sem začel prehitevati tudi tekmovalce pred seboj in to mi je dalo še večji zagon, tako da sem do Nove Gorice, natančneje do Ajševice res “letel”. Tukaj je bila tudi 2. časovna kontrola, kjer sem si vzel 15 min. počitka, da so me zmasirali, pojedel dva sendviča in šel na WC, kjer sem skoraj zaspal.

 
Dirko smo nadaljevali proti Ajdovščini in zavili na Predmejo kjer se je začel prvi resnejši vzpon. Sam sem se ga lotil bolj previdno, a po nekaj minutah sem videl da imam še dovolj moči, zato sem malo pospešil in ga brez problemov prevozil. Sledil je spust do Idrije in nato v Tmin, kjer me je pričakalo kar nekaj navijačev. Bil sem prijetno presenečen kar mi je dalo še dodatne moči in volje. Videl sem, da nisem sam na progi, ampak je dirko spremljalo veliko ljudi, ki so zame držali pesti in me na tak ali drugačen način spodbujali na progi. Pot sem nadaljeval proti Bovcu, kjer sem se tudi ustavil in pojedel malo pašte in se sit pognal proti Vršiču. Počutil sem se odlično, kaj se tudi nebi saj sem vozil po “svojem” terenu. Prišel sem pod vznožje Vršiča in začel se je vzpon, ki mi ni delal nobenih preglavic. Tu sta ob meni tekla tudi David in Aljaž, vendar sem imel tako močan ritem, da sta me le stežka dohajala. Vršič smo osvojili, na vrhu sem se preoblekel, se malo oddahnil in se spustil v Kranjsko Goro, kjer sem dočakal masažo in prvo spanje, ki je trajalo približno pol ure. Med tem časom mi je ekipa skuhala spet pašto, sami pa so si pretegnili noge in v miru popili kavico.

 
Nadaljevali smo pot proti Tržiču, kjer je začelo pihati v prsa, zato sem kar nekaj časa ponavljal tiste “lepe” zloge. Počasi se je začela spuščati noč, mene pa je čakal prelaz Črnivec, ki sem ga osvojil ob 12h ponoči. Naj še povem, da je bil ta prelaz najtežji od vseh, vendar me je ekipa spodbujala in mi dajala dodatno energijo, tako da sem “splezal” tudi čez to oviro. Sledil je spust, na katerem me je zmrazilo do kosti. Začele so se pojavljati težave z budnostjo ( kar nekajkrat se je zgodilo, da sem zaspal na kolesu), podhladitvijo, zmanjkalo pa je tudi energije in volje, zato me je ekipa dala spat za 20 minut. Vendar so se začele težave kmalu spet pojavljati, tako da sem se moral spet ustaviti. To se je ponavljalo vse dokler se ni začelo daniti. Potem pa kot bi dobil krila, se mi je nehalo spat, vrnili sta se mi je moč in volja. Zjutraj smo prevozili Maribor in pičili proti Gornji Radgoni in naprej skoraj vse do meje z Madžarsko. Tukaj so se mi začele pojavljati težave s koleni, vendar je ekipa lepo skrbela zame (masirala, mazala, hladila z ledom), tako da so težave počasi zamrle. Pot smo nadaljevali proti Ptuju in naprej proti Krškemu. Tukaj sem se počutil super, tudi apetita mi ni manjkalo kar je zelo pomembno na tako dolgi dirki. Sledil je še en malo daljši spanec okrog 30 min. in še malo pašte , za zadnjo in tudi odločilno noč na dirki.

 
Počasi se je začela spuščati noč in v meni so se začeli pojavljati dvomi o tem ali bo tako hudo kot včeraj ali morda še huje. No, da se ne boste ustrašili J, naj povem, da so bile težave, vendar ne tako hude. Največ problemov sem imel z mrazom, ker se nikakor nisem mogel ogreti, zaradi izčrpanosti in pomanjkanja spanca. Nekajkrat sem šel celo v kombi, kjer so mi vključili gretje, tako da sem vsaj prste malo ogrel. Ko se je začelo daniti, pa sem sam pri sebi vedel, da sem zelo blizu cilja, pa čeprav je bilo do tja še več kot 200 km. Ko sem prevozil oznako DOS 1000 km, sem si rekel “Blaž zej pa samo še glawa dal in da kanca”. In res je letelo čez vse klance in dolge ravnine, da so me komaj dohajali. Bližala se je Postojna in počasi sem se že videl v cilju, vendar me je čakal še zadnji vzpon v Postojno, ki sem ga zmogel z levo nogo. Ko pa mi je David rekel “dej Đrk da boš pred eno v cilju” sem pa še bolj pritisnil na pedala in res sem bil v cilju ob 12h in 59 min.

 
Če povem malo drugače, 1184 km in 13600 višinskih metrov sem zmogel v 62 urah in 29 minutah, kar navsezadnje niti ni tako zelo slabo J. Če povem po pravici se mi ni zdelo nič kaj takšnega, kot bi šel z Lbina na Stador. (malo heca mora bit J)

Sledil je še spust do mesta kjer je bil oder, nato pa slikanje z direktorjem in mojo fenomenalno ekipo, ki me je prenašala te tri dni v dobrem in slabem. Sledile so čestitke z vseh strani, ki pa se jih nisem prav nič branil, saj vem koliko trpljenja je bilo potrebnega, da sem to dosegel.
Za konec smo še počakali podelitev, potem pa smo se počasi odpravili proti domu, saj smo bili vsi na smrt utrujeni. Ko sem že videl kako se bom ulegel v posteljo in v trenutku zaspal, sem dočakal največje presenečenje, ki so mi ga pripravili krajani, ko so me pričakali na sredi vasi. Na glavo so mi dali venec in okrog vratu medaljo, sledilo je še špricanje s šampanjcem, slikanje, čestitke in par besed. S težkim srcem sem jih zapustil, vendar sem bil tako utrujen, da bi lahko še na nogah zaspal. HVALA VAM, TEGA NE BOM NIKOLI POZABIL.

Počasi bom zaključil, bomo raje še kakšno rekli, ko se srečamo na ulici ali pa na vrhu kakšnega hriba. Moram pa še povedati, da šele sedaj po nekaj dnevih vidim kaj mi je uspelo in kako ekstremno težka je bila dirka, ki se ji ne reče zaman DOS-RAS Ekstreme.

Na koncu bi se rad iz srca zahvalil vsem, ki so kakorkoli pomagali, da smo lahko speljali to dirko tako kot je treba, brez poškodb in zdravi, kar pa je konec koncev najbolj pomembno.

Z mano je bila ta “nora” ekipa JABKE RDEJČE v sestavi:

  • Boštjan Kavčič – bole (S)Crew captain:
  • Uroš Štulc – julc
  • Uroš Leban – učo
  • Aljaž Leban – siwc
  • David Kuštrin – dejf
  • In moja malenkost: Blaž Kavčič – đrk

Upam da sem vam pričaral vsaj malo občutka kako je to “mučenje” izgledalo iz mojega zornega kota. No, to bo to, če pa vas bo še kaj zanimalo me pa vprašajte ko me srečate. J

En lep športen pozdrav in upam, da ste uživali.

.



2 komentarja na “Blaž Kavčič – DOS 2008”

  1. john je napisal(a):

    Blaž!
    Enkraten uspeh na DOSu – čestitke.
    Opis dogajanj na DOSu spet enkraten – skromen kot vedno!
    Veselimo se tvojih uspehov tudi v bodoče.
    Ekipa!
    Vsaka čast, odlični ste!
    V prihodnje pa ne nas pustiti v negotovosti in poskrbite za stalen dostop in komentarje.
    Bravo, tele jabka sa res SUPER!

  2. Jožko je napisal(a):

    Blaž!
    Brez besed. Ponosni smo nate in vsaka čast!
    Čestitke tudi odlični ekipi! Z mislimi in tehnologijo (ki je nekaj zajebavala) smo bili z vami. Še mi smo trpeli, kaj šele ti in ekipa.
    Bravo!!!
    A je ki nucal trening na Finskem (olut)?

Komentarji

*

© 2008 | Vse pravice pridržane | Upravitelj spletišča | 84 poizvedb | Čas nalaganja strani: 0,765 sekund
Vir zaznamkov RSS Komentarji RSS Prijava