Ne vem kako bi začel, samo nekako bo treba. Za vse, ki ste že bili kdaj na Grintovcu zagotovo veste, da je to kralj med gorami v Kamniških alpah in samo da osvojimo vrh, je potrebno kar velika mera kondicije in dobre volje.

26. julija pa se je v Kamniški Bistrici odvijal prav poseben dogodek 12. tek na Grintovec, ki se ga je udeležila celotna delegacija JAPKE RDEJČE, vendar z eno »napako«, saj sta tekla samo Uroš in David, ki sta bila v tistem trenutku najbolje pripravljena in sta si tudi prislužila mesti v ekipi, ostala dva sva se morala pač zadovoljiti z pohodom in vzpodbujanjem tekmovalcev.

Na start smo kot vedno prišli zadnjo minut, nato je sledila prijava in hitro ogrevanje pred startom (ta način še posebej ustreza Davidu, da ni pred startom preveč živčen). Jaz in Boštjan pa sva jo v zmernem tempu mahnila po progi, da bi prišla na mesto, kjer bi lahko naredil kakšno slikco. No najboljši so naju kmalu ujeli in prehiteli.

Najglasneje pa sva seveda navijala ko sta mimo naju »švignili« japki, za lažje nadaljevanje pa sta oba dobila še vsak svoj gel – ena japka, ki jima je še kako prav prišla v nadaljevanju.

Ko se je kolona tekačev počasi oddalila, sva tudi midva nadaljevala pot proti vrhu. Med potjo sva že začela dohitevati tekače in nekaj sva jih tudi prehitela, vendar sva jih med potjo vzpodbujala in motivirala, tako da so uspeli zbrati še dovolj moči in nadaljevali pot do vrha. Med potjo poti vrhu, je bilo prav zanimivo opazovati razpotegnjeno črto, ki se je vila proti vrhu. Nekje 1 km do cilja sva se srečala z japkama, ki sta bila zelo srečna, ker sta uspela osvojiti cilj. Sledila je slikca in štamprli žgajne.

Medtem ko so se tekmovalci že vračali proti dolini sva midva uspešno osvojila vrh in si tudi midva privoščila en štamprli in uživala v prelepih pogledi na vrhove ostalih gora. Na poti navzdol je bilo treba kar paziti na morebitne zdrse na skalah (Boštjan imel kar 3 klasične zdrse). Pri Cojzovi koči smo imeli še kratek postanek , nato pa smo jo ucvrli proti dolini.

V Kamniški Bistrici smo si privoščili še hidracijo, po naporni aktivnosti in mrzlo kopel v Bistrici, imela je celo 6 stopinj, nato pa smo počasi odšli proti domu. No med potjo smo si privoščili še pravo nedeljsko kosilo, ki smo si jo zares zaslužili. No to bo to, se bi še ki napisu samo me babe preganjajo, zato moram končat.

ŽIBJE

Blaž Mujšču

.