JR se je v letu 2010 odločila prestopiti meje države naše male Slovenije in razširiti lovke v svet. Cilji so postavljeni visoko, vendar dosegati jih je treba postopno tako, da smo začeli z majhnimi koraki. Odpravili smo se na Dunaj, ampak tudi Havaji pridejo na vrsto.

Ker radi združimo prijetno s koristnim, smo si vzeli cel vikend za izlez in nismo šli samo odlaufat in nazaj. Zaradi tega je žal, zaradi neodložljivih obveznosti en član JR ostal doma. Plan je bil sprejet, štartnine plačane v petek 15-ega smo se odpravili. Ker imamo v svojih vrstah novo pečenega djelavca (ne kakršnega koli ampak MEDICINSKEGA), ki še ne dobi dopusta smo štartali pozno popoldne. Od poti jo je odnesel najbolje predsednik, ki je celo prespal zleknjen na zadnjem sedežu (zasluženo), medtem ko sta šofer in kopilot brez zapletov pripeljala (z majhno pomočjo navigavije) točno pred hostel.

Ta večer je po planu rezerviran za preučevanje nočnega življenjenja avstijske prestolnice-in res smo z malo truda našli odprt bar. V začetku je kazalo bolj slabo, nam je kelnarca dala vedet, da počas zapirajo in mamo cajt za eno pjačo. Ma po spletu okoliščin in našim šarmom (ta ričast) smo tut to zrihtal in zapustili objekt zadnji. Zaradi nedeljskega teka smo se držali nazaj in prispeli v hostel že zgodaj (enkrat okrog štirih), zaspali kot dojenčki…dokler…nismo doživeli smrčanja nove vrste, to je smrčanje ko se ne pritožuje žena ampak sosedje z drugege konca mesta!

No tako, da smo ob pol sedmih že sedeli pri zajtrku. Je pa res, imeli smo popolnoma cel dan za ogled Dunaja in res smo ga celega predvsem prehodili. Izjemno lepo mesto – priporočamo. Po celodnevni hoji, krepkem spancu, in teku naslednji dan smo zvečer (po menjavi sobe seveda) kmalu zaspali.

In prišla je nedelja, štart maratona 35000(petintrideset tisoč!!!!) tekačev in verjetno blizu sto tisoč gledalcev – NORO! Naj povem, da sta Blaž in Uroš (prvič) tekla dvainštirideset km medtem ko sem se jaz zadovoljil z polovičko. Vzdušje ob progi je bilo fenomenalno – muzika, ples, gledalci navijajo popolnoma celo progo – to mora vsak tekač doživet. Po dveh urcah sem prisopihel v cilj se preoblekel in počakal če preostalo JR. In po dobrih treh urah sta pritekla skozi cilj kot, da bi za sabo imela le deset kilometrov. Čestitamo Urošu za prvi pretečen maraton!

Po končni analizi lahko rečem, da je projekt Wien 2010 popoln uspeh, JR je že osredotočena v prihodnost k novim načrtom in osebnostni rasti.

Boštjan in JR

.