Na žuru od Ta’mehnih je padla ideja da bi en dan šli gonit Zoncolan, podaljšan vikend je bil kot nalašč za to. Po petkovem vzponu na Mangart z MTBjem (spet je bila v akciji The French Crew) je bila sobota namenjena Zoncolanu, morem priznati da pred odhodom nisem o vzponu vedel dosti razen tega da je fušte griue!
Z autom smo šli do Tolmezza tko da smo se pred vzponom malo ogreli, do Ovara je slabih 20km kjer pot zavije proti Zoncolanu. Odcep sem zaradi prevelike vneme skori zgrešu! Cesta se začne po par sto metrih vzpenjati proti vasi Liariis – 9% vzpon, tko da je “tripla” takoj v uporabi, takrat tud pomislem da niti ni kaj hudo, kmalu smo v Liariisu kjer spet zgrešimo pot in hočemo it kar naravnost, te kodr je pač videt griwa. Dve gospe nas takoj popravita in nam takoj nakažeta smer, ok če ne gor pole pa “destra” kokr sta rekli! Ob cesti pa če cel kup rekvizitov in navijaških artiklov od Gira (tud po poti do Ovara smo videli že par plakatov za znamenito etapo). Tuki pa presenečenje kajti cesta se celo zravna za ovinkom pa šok!, ko se pripelješ izza ovinka je kot bi se pripeljal pred zid??
Tukaj je postavljena tudi prva tabla z sliko enaga izmed šampionov Gira (teh tabel je na vzponu kar precej, vseh niti nisem videl ker je bil pogled uprt bolj u tla). Naklon se tukaj poveča na 15% že po parih minutah sm ugotovu da bo to “trplejne”. Cesta je res strma, gonš ku budala na šteucu pa prikazana hitrost 6.5km/h?? Posebnost vzpona je, da ni krajev kjer se lahko odpočiješ, še najbolj se klanec izzravna v ovinkih ko naklon pade na 8% (verjemite da se ta naklon občuti kot ravnina!)
Sama pot gre skozi gozd tko da kšnega razgleda ni, se pa čudovit razgled odpre pred vrhom kjer se vidi celotna dolina. Tukaj naklon pade na znosnih 9-10% kar se takoj občuti tudi v nogah. Cesta zavije še skozi dva (al tri? se ne zmislem) predora potem pa še zadnjih 200m vzpona in končno cilj, kjer je zopet prekrasen razgled v vse smeri.
Prvoten plan je bil, da se po vzponu spusti v dolino po drugi poti samo smo bli prisiljeni it nazaj po isti, pri spustu odkrijem da so žlajfi sposobni spuščati čudne glasove, krog smo zaključili še z dvema mimi vzponoma in se po krožni poti vrnili na začetek ture..
junij 30th, 2010 ob 18:43
Uroš se si ratu ki en “mihen” Pantani.Kr vidm film kuk je blo lepo.
julij 1st, 2010 ob 10:56
Samu je blo res lepo, nimaš ki eni prtiskamo pedale eni pa…
julij 2nd, 2010 ob 17:12
Ma ne samu u nagah tut u glaw jma ta Uroš.Ka ga taprawa pawaha bo bay-bay phat pedale, bo phu wazičk pa Tminu…buci-buci