No kot veste se je v Podbrdu odvijalo svetovno prvenstvo v gorskem maratonu in seveda smo bili zraven. Žal smo imeli »žrtve« že pred samim štartom, saj nam je Uroš zbolel dva dni prej, tako da se je mogel nastopu odpovedati (**namesta de bi tiščal u durnku sm tiščau glawa te u pouštre).

Midva z Davidom, pa sva jo v soboto zjutraj mahnila proti štartu na Petrovo. No zjutraj se je moglo še enkrat malo uliti, vendar na srečo le za kratek čas, tako da smo štart dočakali v suhem vremenu. Moram povedati da je bilo zame enako kot vsa prejšnja leta, z razliko da je bilo letos še enkrat več tekmovalcev in me je malo skrbelo, da se ne bi preveč gužvali v začetnih kilometrih. Vendar je bila skrb odveč, saj se je kolona razpotegnila in že po nekaj kilometrih so nastale skupinice, tako da ni bilo težav. Do Črne prsti mi je šlo izredno hitro in lahkotno, mogoče tudi zato ker sem bil v družbi samih tekmovalk (Rusija, Češka, Poljska). Na spustu smo morali malo paziti zaradi mokrega terena, vendar mislim da še nikoli nisem bil tako hitro na Kalu.

Od Kala do Hudajužne je bilo veliko navijačev in seveda niso manjkali navijači JAPKE. Vsaka jim čast. Pred Hudajužno sem postal malo švoh in sem vzel gel, ki je bil na razpolago na okrepčevalnicah in po 10 min., se mi je film začel vrteti  v nasprotno smer (**Blaž, a so ble kake punce u tem filmu?).

Že pred Hudajužno mi je začelo zvijati po želodcu in kmalu sem vedel da je nekaj narobe. V glavi sem si premišljeval, kaj za hudiča sem takega pojedel. Malo iz Hudajužne, so bili domači in jim nisem hotel povedat da mi je slabo, samo mama me opazila že na daleč da nisem OK in me sploh ni pustila naprej. Ko sem jim le ušel, pa nisem prav dolgo hodil ko sem prvič »klical jelene« (bruhal) in čez pet minut še enkrat. Takrat sem sam pri sebi rekel »Blaž ne se igrat z zdravjem«. Počasi sem začel hoditi nazaj proti Hudajužni. Po nekaj metrih me dohiti skupinica tekačev in me začne prepričevati naj vseeno nadaljujem, da bo to zdaj minilo ko sem se zbruhal in res še malo sem postal, potem pa sem počasi nadaljeval proti Poreznu. Po kakšnih 30 min. pa spet in še tretjič jih je bilo treba klicat (**smu si žwaw!). Od takrat naprej je šlo vse samo na slabše (**če te tuče si nawajn). Hoditi sem mogel počasi, kajti hitro dihanje me je sililo na bruhanje. Po hudih mukah sem le prilezel na Porezen in se odločil da tu odstopim, vendar so mi reševalci rekli da bom mogel na prevoz počakati, da gre vsaj glavnina tekmovalcev mimo torej kake 2 uri. »Ma sem si rekel, v dveh urah sem pa tudi peš že v cilju« in začel hoditi v dolino. Bolj kot sem se bližal cilju, več je bilo gledalcev in me vzpodbujalo, vendar se jim je čudno zdelo zakaj ne tečem navzdol. Medtem me je tudi David prehitel, tudi njemu ni bilo jasno da hodim navzdol.

Poti do Podbrda kar ni bilo konca,  sem prav že obupaval in končno zagledal cilj. Zadnjih 100m. sem z mukami pretekel in po prihodu v cilj se samo usedel in sedel pol ure. No po nekaj časa, se mi je stanje zboljšalo in sem celo lahko zaužil nekaj soka. Po nekaj urah sem za preventivo popil še štamperli žganja (v ponedeljek je bilo treba na šiht).

Po tuširanju smo šli nekaj pojest, vendar sem le bolj gledal hrano, kot pa jo jedel. Po podelitvi, pa me je osebni maser (Boštjan) še zmasiral. Je rekel, da sem ves zavozlan. Zaradi slabega počutja nisem bil ravno na volji tako da smo po podelitvi počasi zapustili prireditveni šotor in odšli proti domu. Ja kaj naj rečem, žal se mi ni izšlo po željah pa drugič (nisi edini). Po drugi strani sem pa ponosen, da mi je vzpelo doseči cilj, kajti svetovno prvenstvo je pa le svetovno prvenstvo.

No naj povem da je bil David tudi kar zadovoljem s svojim rezultatom in ko sem ga vprašal kako je šlo, mi je že standardno odgovoril »sej je kr šlo«.

Drugo leto pa še enkrat, kljub temu da sem zaprisegel, da me gor ne vidijo več.

**dodano naknadno v prispevek

Lep pozdrav, Blaž.