Teden dni pred gm4o…
“Dej greva na ta dugo”
“Ma ki pa!, ti kr bejš…”
…par sekund tišine…
“Dobro bejžwa pa na ta sridna, glih kaj de se scingam!”

Ma sva šla, točk je bilo pet in sicer: vojaško pokopališče pr’ kaliforniji -> vojaško pokopalšče na Ločah -> Selce -> Vodil vrh -> Volarje -> kamp Gabrje

Na startu trema, do palukča sm vedu de bo še šlo naprej pa me čaka trplejne. Z Davidom uzameva izi tempo do prve točke, tuki kot domačaina ubereva špuro kr čez Tmin (izogneva se Kovačiji – za usak slučaj) in na Ločah sva med prvimi. Potem pa že kmal zabluziva (edina sva mela 1 žig vč na kartici ki drugi), na Vodil se uleče, zarad žleda ni sence, sonce tuče, taunf, pine trpije! Še nč nism meu s sabo (dobro da je David bl mislu z glawa de je meu za pit). En cajt eden jamra en cajt ta’druj. Na Vodilu olajšanje, malo pauze in potem v dolino. Kolena trpijo in ko pridemo u Gabrje mislem da smo že “zmagal”, mimo Lahnce (Žiga glih pospraula po žuru) iskat zadnjo točko… Sonce še bl žge, točke nkodr!, gledava v izposojeno mapo ki telčka, kmal se pridružijo še ostali tekmovalci, koncentracija popušča, pa smo se spet usjal! Čez dobre 20 minut dobimo točko v enem izmed bunkerjev (spet hvala Davidu de je mel s sabo obvezno opremo – luč – ma ne tista za u Soča dat hladit). Potem pa še do kampa, umes pa krči, pot se uleče…

Nekako tko je zglidal letašn treking in Davidove priprave na gm4o… A ma je blo uredna ka sma sedli, ručal mpa pil… Tko kot vedno s strani Migovcev zelo dobro organizirano tekmovanje! (slike last Migovcev).