Padu je še en “rekord”, szi Blažem sva bla na prizorišču 3 ure pred startom!!! Pol ure sva porabila, da sva se znala orentirat kot sva avto parkirala, pol ure sva rabila da sva prišla szi busom do starta, pol ure bluza, pol ure ogrevanja, pol ure taktike, pol ure gledala “kolk sva odzad”, pa je bil že skari start (u bistvu se je vleklo do starta še hujš ki u pandelk na šihtu…).

Kaj km ki litos na morju še nisva nardila, ves cajt teka sva se držala taktike (le ta je bla simpl ki pasulj, prit do cilja). Sliš se enostavno, kasneje se je iskazalo da ni. Veter v prsa, trasa večinoma časa navzol, prazne in boleče pine, suh zrak… oba sva doživela krizo katero sva vsak po svoje skušala premagat, umes pa trmila kdej bo že cilj – in ga kumi, izmučena dočakala.

Že dugaaaa cajta se mi ni kaj vleklo na malem maratonu, u cilj sm pršu gin mpa us zlomlen, Blaž ni bil nč ki zlo boljš videt. Čisto drugače pa je bilo po teku, na hidraciji (pravo nasprotje matranja med tekom, ma to je pa že en druj film). Trst je naš!