Kot je v naši navadi vedno pišemo z manjšo zamudo, vendar smo se morali malček odpočiti od vsakodnevnih pritiskov. No letos je izgledalo pa takole:

Ves čas sem mislil da bom edina JAPKA na tej kar extremni preizkušnji, a dva dneva pred startom mi David in Uroš rečeta „midva greva tut“. Ja pa ja de… No pa smo šli vsak z svojimi pričakovanji… da pride cel in zdrav v cilj in predvsem nasmejan. Vreme je letos bilo bolj muhasto, po vrhovih še celo malo mraz, predvsem pa s Porezna blatno kot včasih na Rock Otočcu.

Vsi smo že od začetka začeli vsak v svojem tempu in kaj kmalu po štartu se nismo več videli, jaz sem imel za cilj se prvih 100m držat črnuha, vendar mi ni uspelo….kot da bi spomladi bika spustu na travnik…ti niso normalni. No ki naj še povem.. tisti ki st že že laufal ali pa hodili po trasi maratona ve kako lepa trasa je in da ne pozabim navijačev in navijačic, ki so res tisti ta pravi in ko si rečeš „ma ne morem več“ te oni pahnejo da pa le greš še malo. Najbolj pa si bom zapolnil spust z Porezna ker…ljubim lužo in to je bilo meni kot naročeno bolj kot sem bil lužast bolj sem vriskal in v cilju se že dolgo nisem počutil tako dobro. Sicer malček utrujen ampak zadovoljen. Tudi ostali japki sta uspešno prišla v cilj in bila izredno zadovoljna, tako da smo sklenili da gremo drugo leto še enkrat ampak da bomo pred tem malček potrenirali 🙂

Ja če bo zdravje bomo šli še drugo leto.

JAPKE