V Ljubljani je bil žur na katerega smo bili povabljeni (Sašo hvala za vabilo), tko da so vsi rajmali v LJ, skupaj z Davidom sma se odločila de se gremo u nedeljo rajš malo “scingat”, Uroš L. (hvala Učo) je posodil nosilec za becikl, zjutraj smo ga namontiral in se brž odpravili v Log z postankom v Bovcu.

Po prihodu v Log sva se z Davidom prijavila potem pa odšla na -2 in še enkrat skupaj predelala taktiko ter popila usak pet gelov za moč. Skupaj je bilo na štartu 361 kolesark in kolesarjev, že iz doline pa se je videlo da je sedlo Mangarta v megli, temperatura na vrhu je bila 7 stopinj, zato sem sploh jaz (ka sm ful zmrznjen) spakiral vse možne majice v ruksak.

Hvala g. Benjamin Kacafuri za slike in dovoljenje za objavo le teh (vse slike v prispevku je prispeval g. Benjamin).

Dirko smo začeli iz ozadja, ne vem če je bilo za nama še kakšnih dvajset kolesarjev, je bilo pa puhno poznanih tako da je cajt pred dirko kar letel. Trasa v številkah izgleda tako, dolžina proge 17.5 km, višinska razlika 1452m, povprečen naklon 9.6%. Ker je cesta samo navzgor se je kolona takoj raztegnila, z Davidom sva kak kilometer in pol kolesarila skupaj nato pa sva se izgubila v poplavi kolesarjev, prehitevanje počasnejših je bil kar iziv ker gre vsaj od začetka vse križm.

No smo pa na poti prečili tudi na novo zgrajen most (uradno še ni bil odprt), na katerem smo se za nazaj tudi ustavili in se malo razgledali. Pot se je kr vlekla, noge so z vsakim kilometrom bolj pekle, temperatura pa je kar hitro padala, kakšnih 5 km pred vrhom je začelo še kar močno pihati da je bilo ja še bolj za*****o.

So pa tisti tuneli zlo utrgani, organizatorji znotraj tunelov postavijo bakle, kljub temu pa se v predoru ne vidi nič, ko zapelješ v predor sploh v gruči in na slepo ni prijazen občutek, en model se je med spustom celo ustavil v tunelu, jaz sem ga skoraj zbil, kako se je končalo ne vem je pa bilo v ozadju slišati precej vpitja in kletvic. No na vrhu nas je pričakala megla, veter in precej nizke temerature tako da smo se vsi ogreli z čajem, kaj drugega v mrazu sploh ni sedlo.

Opravičujem se kolesarju št. 136 kateri je kolesaril zadnje 4 km zraven mene in prenašal moje izpade in vprašanja, no na vrhu sm ga “za lon” (v zahvalo op. p.) počakal in pustil naprej. Razgleda zaradi megle ni bilo, zaradi mrazu pa smo vsi čakali na odprtje spusta in se takoj odpravili v dolino. Spust je kr loterija, sploh ko se izogibaš kolesarjem in ostalemu prometu, mislim da tisti tujci kateri so se vzpenjali z avtomobili niso štekali kaj se dogaja.

Po prihodu v Log pod Mangartom  je takoj padlo pivo (malo užitkov se lahko kosa s to izkušnjo), pašta in malo relaksacije ter seveda obvezno komentiranje in izgovarjanje na material (če mi ne-bi odneslo spodnjo smučo…). Očitno sma z Davidom pokurila kar precej kalorij ker sva bila po pašti še vedno lačna tako, da je bil še en postanek za kosilo nujen. Za nama je bil še en športno obarvan dan kateri se je zaključil v poznih popoldanskih urah. JR je po najtežjem gorskem teku pustila pečat še na najvišjem kolesarskem prelazu.

Kolesarski pozdrav, Uroš.

.