Dober dan ljubitelji gibanja in gibanja JR. Leto je naokoli in zopet je bil tu, tokrat jubilejni 10. vzpon na Široko. Z namenom ne obremenjevanja tekmovalcev smo tokrat navijači prevzeli nalogo pisanja članka.

Proti vrhu smo se odpravili v zgodnjih jutranjih urah v iskanju najboljšega mesta za vzpodbujanje  tekmovalcev: Uroš Štulc, Blaž Kavčič, Dejan Lipušček, Meta Murovec, Jernej Melink in Damijan Cvek… najprej so mimo nas švignili najmlajši na skrajšani progi.. kmalu pa so začeli prihajati najboljši, a ni minilo dolgo ko smo ugledali po klancu sopihati prvo japko in kaj hitro so si sledili vsi člani. Posebnost letošnjega vzpona je bila razširjena baza tekmovalcev JR-ja z namenom preizkusa potencialnih novih čjanov/ic.

Še posebej je zadevo popestrila stava dveh pridruženih članov Mete in Jernej kdo bo hitrejši in lahko vam rečem, da so stvari šle na nož! (Meta je pustila Jernej daleč zadaj ki zdaj že plačuje davek na svoj hitri jezik, ki ga je v poznih nočnih urah prejšne noči pripeljal v to situacijo.

Kot že v navadi po teku na Širokem sledi gostija in zabava, ki je določene člane tradicionalno zadržala na lokacije še v pozen večer in po zadnjih pričevanjih v zgodnje jutranje ure naslednjega dne…

Pridružite se nam naslednjič

Navijači

Boštjan, Sašo, Marko

 

Letos nam je že par reči odpadlo, zato sm u petk še 1x poklical Blaža, “ki pole a grewa?”, “itak!” in res u soboto zjutra ob 6ih 20 startava proti Italiji. Pot je bla klasična JR scena, malo sniwanja – že u NG, počas pa z občutkom naprej za finale je pa še gps (Blaž) zatajil – je mel švoh baterije, tko da sva nardila kšn kilometr vč z autom ma nč hudga. Po prihodu (bla sva v Arabbi) pa dej bejš ti vprašat, ne bejš ti, ne bejš ti in tko v turistično agencijo iskat za čumet, oborožena z vsemi informacijami stopva iz offica vn, direkt čez cesto v ta prvi hotel in to je blo to, niti nisva šla tistih pogledat katere so nama svetovali.

Beri naprej »

(prejšn tedn) Drin drinn, drinnnn drin, “halo bre, ej a greš druj tedn u petk beciklirat ka je DOS, grewa mala na Vršič sniuat pa pagledat kako se boda matral”?

Čak kdej, druj tedn?, ja ja zmenana, jst bom kr za dopust reku, ti tud kr uzem dopust pičiua pagledat.

In tko sm po ne vem kolk cajtu sedu na becikl in se z Blažem zjutra odpravila prot Vršiču in to glih po džju, je blo jasno u nula zjutra. Prvega DOSovca sva srečala takoj za Kobaridom pa takoj: “Ki zej?, a je za****no?”, in tako naprej do Trente kjer sva nardila pit stop in dvignila nivo cukra v krvi. Ker je letos bil štart prej kot je to običajno sva ujela kolesarje na repu tekmovanja in se podala v lov za njimi na Vršič. Pred Bcem sva pihlna še Brajkoviča (mari da ni uštiman za Tour).

Po poti sva srečala kar nekaj ekip, z vsakim malo debatirala, tudi z spremljevalnimi ekipami in sodniki. Sicer sva izgledala tudi midva kot tekmovalca ker sva tudi MI2 grizla klanec. Na vrhu pa kar hladno, pri sodnikih (neuspešno) lobirala za kako pivo, potem pa nazaj prot domu…. Blaž jo je kljub poškodbam (še vedno je debata katera ga je kaj pogrizla) prtuku na Lbin, tud če se je za nazaj ulekla ki pandelk na šihtu….

Pa je bil za nama še en kvalitetno uničen dan…, dans ka pišem poslušam pa po radiu, Vršič je danes ponovno odprt za ves promet…

Kajkrat ki sm biu litas szi beciklam na Vršiču mari še z autom nism biu.

.