Letos nam je že par reči odpadlo, zato sm u petk še 1x poklical Blaža, “ki pole a grewa?”, “itak!” in res u soboto zjutra ob 6ih 20 startava proti Italiji. Pot je bla klasična JR scena, malo sniwanja – že u NG, počas pa z občutkom naprej za finale je pa še gps (Blaž) zatajil – je mel švoh baterije, tko da sva nardila kšn kilometr vč z autom ma nč hudga. Po prihodu (bla sva v Arabbi) pa dej bejš ti vprašat, ne bejš ti, ne bejš ti in tko v turistično agencijo iskat za čumet, oborožena z vsemi informacijami stopva iz offica vn, direkt čez cesto v ta prvi hotel in to je blo to, niti nisva šla tistih pogledat katere so nama svetovali.

Da pa ne bi prvi dan šu v maloro sva po tem ko sva se aklimatizirala (pojedla eno šteko jafa cakes pa dala hladit žgajne) sedla na becikle in kr direkt u griwo, preverila sva samo rekordni čas vzpona in potem smuk prot vrhu . Po poti pa gledam na nasproti pas in se čudim zaki so vsi kaj oblečeni? (večina jih je imela zimsko opremo), naju pa kr konkretno poti. Vzponi so vsi zelo lepi, klanec je enakomeren, asfalt je u nulo, usake par ovinkou pa pauza, “stari kir razgled”, Blaž pa bl “lej kir objekt”… Na vrhu pa pr dveh fotoaparatih noben ne dela, od Blaža “kanon” je ostal pa v hotelski sobi, medtem ko uživava ob razgledih in že preklinjava odločitve da s seboj ne vzameva gorskih koles se sonce skrije za oblake, potegne mrzel veter in kar na 1x še snežna ploha, wtf? Na spustu u dolino skorajda zmrznem, mi je sicer blo že bolj mraz na kolesu ampak ne na začetki julija. Za zaključek dneva odkolesariva še v Colfosco.

Ko spremljaš ostale kolesarje je takoj opazno da je tukaj drugač kultura kolesarjenja, na splošno se mi zdi da imajo poleti kolesarji prednost pred ostalimi vozili, edino kšn “švaba” na BMWju pride kr po tvoji strani izza ovinka.

Naslednji dan sva še bolj bluzila in odkolesarila Sellaronda krog, skor vč cajta ki na biciklu sva preživela na pauzah, sploh na prelazih, kjer je bilo za razliko od prejšnega dne prav poletno vreme, folka puhno, en becikl je bil slabš ku najin (osatli pač ne), so pa usi na “izi”, noben ne divja, prou za spočit glauo in napunit baterije pred metalom. Edina napaka je bla premajhna hidracija (radler 0,4 = 3.5€) sede pa kaj de kr glaua peče. Ker je Blaž puhn mači je mogu na koncu skočit še na ena bula (odkar je prvi hlapec ga tuče tud njiga).

Ta lipš je biu pa pandelk, ka ni blo treba nč mislt zjutra samu pedale sukat, ker sva šla tist dan domou sva se odločila da greva pogledat pa te pod Marmolado oz. na prelaz Fedaia. Ta dan sva zadela u nulo, bujš ni bit. Edino noge so ble že malo težke pa ta je mel še ta vč gradi -15% tko da je blo malo vč trplejna gor prot, samo je blo pa na wrhu kaj bujš. Ka misleš da bujš ki prejš dan ni bit, te spet kšn detajlč preseneti. Ma ki wam bom pravu pa pisau rajš pagledite slike.

Ta rajža swa ja pa trafila…… u nula!