“Tekmo” je zaznala bitka za pikčasto majico, izlet na Črvov vrh in huda bitka na ciljni črti, mnenja so (še vedno) deljena, kdo je bil 61.? in kdo 62.?, sodelovalo je 62. kolesarjev….

.

Takšnega dneva pa še ne sonce kuri in vroče ti je, vse je noro vse je za znoret…. (čez teden dni je cesta zaradi snega zaprta???)

.

Prejšn teden naju je ureme zafrklno, ta vikend se je pa use “poklopilo” in tako sva se z Blažem zjutraj (s težavo) zbasala v cliota. Ker je bila vremenska napoved idealna niti nisva štartala pretirano zgodaj. Ko se eni člani JR odprauljajo u lajf se drugi (ne obtožujem nikogar) šele vračajo iz najtlajfa.

Začetek ture je bil v Bovcu pot pa naju je vodila preko Predila v Sella Nevea. Jst sm že na Predil imel velike težave z motivacijo in fiziko (zadnji ubijalski! mesec je pustil posledice) potem pa se mi je le nekako odprlo. Iz Sella Nevee pa je bila pot samo ena – Kanin. Pot naju je vodila ob progi Kanin do vrha nove žičniške naprave. Na tem odseku sva najbolj obupavala in trpela dokler se nisva pod steno Bila Peca priključila smučišču. Od tam pa se je “trplejne” nadaljevalo ob Prevali na vrh Sedla.

Za zasilni izhod sva si sicer izbrala dolino Krnice ma sva potem “tiščala” še do vrha Sedla od koder je bil vs najin krvav trud poplačan! Sva pa na ta dan bila daleč največji atrakciji na smučišči (čudilo se je staro in mlado, Blaž je prednjačil pri ženskem delu občinstva). Na vrhu sva se zasluženo sončila (na soncu in slavi) potem pa je sledil divji spust najprej do postaje D kjer je sledilo največje razočaranje, namreč nisva si mogla privoščiti piva katerega sva sanjala zadnje 2 uri (katastrofa – use je bilo zaprto). Tudi sam spust je kar zahteven, predvsem zaradi dejstva da najini kolesi nista DH in podlage (šuder). Res da smo v EU ampak razlike med nami in sosedi so vidne po celotni trasi smučišča (in ostalih kompleksih), sedaj ko ni snega da kaj “zakrije” je bilo to še bolj očitno, u glaunem smo še zlo odzad. Spust se je za tem nadaljeval po celotni trasi smučišča, naprej do postaje B in po poti v dolino (MTB park sva zaradi utrujenosti materiala in želje po pivu preskočila).

V dolini je najprej sledila hidracija, potem pa vnos izgubljenih kalorij, hvala “motoristoma za rundo”!, in asuknu se je še en dan. Jst sm bil že pred tem vikendom “padrt” v nedeljo in še dans ko to pišm sm še vedno “gotou”. Tekma za Kinabalu je zame žal končana, v boju ostajajo samo še trije, v soboto sledi izbirna tekma med preostalimi tremi. Sej slik bi imela več samo un foto za 2.500€ zgleda da ne dela, tko, da je zasilno skočil vmes moj telefon.

.

Na žuru od Ta’mehnih je padla ideja da bi en dan šli gonit Zoncolan, podaljšan vikend je bil kot nalašč za to. Po petkovem vzponu na Mangart z MTBjem (spet je bila v akciji The French Crew) je bila sobota namenjena Zoncolanu, morem priznati da pred odhodom nisem o vzponu vedel dosti razen tega da je fušte griue!

Z autom smo šli do Tolmezza tko da smo se pred vzponom malo ogreli, do Ovara je slabih 20km kjer pot zavije proti Zoncolanu. Odcep sem zaradi prevelike vneme skori zgrešu! Cesta se začne po par sto metrih vzpenjati proti vasi Liariis – 9% vzpon, tko da je “tripla” takoj v uporabi, takrat tud pomislem da niti ni kaj hudo, kmalu smo v Liariisu kjer spet zgrešimo pot in hočemo it kar naravnost, te kodr je pač videt griwa. Dve gospe nas takoj popravita in nam takoj nakažeta smer, ok če ne gor pole pa “destra” kokr sta rekli! Ob cesti pa če cel kup rekvizitov in navijaških artiklov od Gira (tud po poti do Ovara smo videli že par plakatov za znamenito etapo). Tuki pa presenečenje kajti cesta se celo zravna za ovinkom pa šok!, ko se pripelješ izza ovinka je kot bi se pripeljal pred zid??

Tukaj je postavljena tudi prva tabla z sliko enaga izmed šampionov Gira (teh tabel je na vzponu kar precej, vseh niti nisem videl ker je bil pogled uprt bolj u tla). Naklon se tukaj poveča na 15% že po parih minutah sm ugotovu da bo to “trplejne”. Cesta je res strma, gonš ku budala na šteucu pa prikazana hitrost  6.5km/h?? Posebnost vzpona je, da ni krajev kjer se lahko odpočiješ, še najbolj se klanec izzravna v ovinkih ko naklon pade na 8% (verjemite da se ta naklon občuti kot ravnina!)

Sama pot gre skozi gozd tko da kšnega razgleda ni, se pa čudovit razgled odpre pred vrhom kjer se vidi celotna dolina. Tukaj naklon pade na znosnih 9-10% kar se takoj občuti tudi v nogah. Cesta zavije še skozi dva (al tri? se ne zmislem) predora potem pa še zadnjih 200m vzpona in končno cilj, kjer je zopet prekrasen razgled v vse smeri.

Prvoten plan je bil, da se po vzponu spusti v dolino po drugi poti samo smo bli prisiljeni it nazaj po isti, pri spustu odkrijem da so žlajfi sposobni spuščati čudne glasove, krog smo zaključili še z dvema mimi vzponoma in se po krožni poti vrnili na začetek ture..