Eno izmed najbolj pogostih vprašanj pred in po maratonu je bilo poleg standardnih seveda (… ali si pripravljen – kako je šlo?) če  sem normalen oziroma ali prav res ni nič drugega za počet… in ko sem razmišljal  kaj bi sploh napisal sem se prav to vprašal. A sem normalen ali ne – na to vprašanje bi moral prav gotovo odgovorit kakšen za to usposobljen strokovnjak – da pa nimam drugega za počet  kot teč gor pa dol pa spet gor pa spet dol se pa ne bi moral strinjat, saj v teh  poletnih mesecih ne.

Že samo ime GM4O (gorski maraton štirih občin) pove da je to nekoliko drugačen maraton . Te vrste tekov sem spremljal že kar nekaj časa in sicer bolj v vlogi navijača svojih prijateljev (beri ´japka rdejče´ ) in zmeraj ko sem jih spremljal na različnih lokacijah tega teka sem se spraševal ali bi jaz to zmogel oziroma kaj res nekoga žene da se odpravi na to ´borbo´ s samim seboj. Tako so me prav oni spodbujali  da bi enkrat v življenju pritekel 42 km na” malo” drugačen način… Na tekmi imaš dovolj časa za kakršnokoli razmišljanje – to, da se vprašaš ali je bilo vsega tega treba tudi pride na vrsto, vendar ko enkrat prečkaš ciljno črto so ob laškem pivu vse bolečine pozabljene. Skratka izjemno pozitivna izkušnja in res izjemno dober občutek ko enkrat odtečeš tak maraton. HVALA japke rdejče – še kam pujdema! Na pogosto vprašanje kako si to zmogel – pa bi citiral Petro M. in sicer ona je dejala :

“V  življenju ti je naloženo toliko kolikor lahko preneseš”