Mojca: “Dobra organizacija, super vzdušje, krasna družba, slastno kosilo in celo slabo vreme me ni preveč motilo… No, edino vjuganje med počasnejšimi tekači mi ni bilo preveč fajn. Zame vse to prvič, sigurno pa ne zadnjič.”

Meta:  “Za vse to, da sm jst šla na 21km je kriv malo Blaž,…  Obljublju je neke treninge, pa vn stega ni blo nč. Prijavlena sm bla, tko da mi ni preostalo, da se vzamem v roke in začnem delat. Nisem si mislna, da mi bo uspelo. Ampak z mojo trmo in vztrajnostjo mi je uspelo prist do cilja z odličnim časom. Sicer  sem na 17km mela malo krize. Noge so postale težke in pojavila se je bolečina v desni stegnski mišici. Stisnla sm zobe in prišla do cilja. Juhu.”

Boštjan: “Po dolgem času zopet dogodek z udeležbo vseh ustanovnih članov gibanja in njenega razširjenega podmladka.Vsekakor indikacija, da se stvari odvijajo v pravo smer in kot se zdi bo tudi sezona 2011 korak naprej in le še ena zvezdica uspešne uprave. V dneh pred tekom je predsednik s svojo samozavestjo v svojo pripravljenost pošteno prestrašil nekatere člane gibanja JR, da bo teku vse zagotovo pustil za sabo…glede na vse delo, ki ga od mene zahteva ta funkcija si v popolnoma nabitem urniku najdem čas za rekreacijo tudi izven spalnice… ko vse to analiziramo je končni rezultat-teh par minutk zaostanka resna grožnja in opozorilo članom naj ne zaspijo na že osvojenih lovorikah…”

Blaž: “Evo ljubljanski maraton je mimo in z zagotovostjo lahko rečem, da so japka tudi tu pustile neizmeren pečat. Moram pa poudariti da smo se maratona po dolgih letih udeležili v polni zasedbi in ga uspešno tudi vsi premagali z nasmeškom na obrazu, kar pa je na takšnih prireditvah tudi najpomembnejše. Sama maraton oz. prireditev  lepo uspel, puhna poznanih ljudi, da lahko med tekom malo debateraš, da grejo kilometri hitrejš. Uglavnem fajn je blo na prireditvi in tudi po (kosilo), za kar gre zahvala Boštjanu ki je rezerviral gostilno, kjer so mel odlična kosila. Še boma šli.”

Boštjan (el presidente):
Tudi tokrat ne kot tekmovalec ampak kot del spremljevalne ekipe, spremljal tekmovalce v Bohinj na Triatlon jeklenih…in tako sem verjetno edini, ki res lahko objektivno oceni dogajanje na tekmi (ker nekateri pač sami sebe hitro precenijo)…je pa dejstvo, da so dali vsi člani vse od sebe, seveda vsak s svojimi težavami (oprema, vreme,..) vendar na koncu ko potegnem črto sem nad vsemi tremi preprosto navdušen…bravo japke

Moram pa pohvaliti tudi ekipi Elektra primorske za izjemen nastop in zato, da so dali japkam dodatno motivacijo za dobesedno grizenje proti cilju..;-)

Blaž (drugi po komandi):

Em, ja sej navem ki napisat. Čaku Urošowga Štulca da je prpejlu varno čoln v pristanišče kaj časa, da me je že skrbelo a se je abalu al pije pivo na drugi strani brega. No vglavnem s kolesom sem štartav pri zadnjih ali bolje rečeno zadnji, ampak je Uroš reku da bo drugo leto bujš. Proga izredno lepa povečini makadam. Tišču sm kaj kkr sm lahko ali kakor bi rekli slovenski športniki „srce sem pustil na kolesu“. Do Pokljuke mi je uspelo dohiteti kar nekaj kolesarjev, tako da sem Davidu pripravil dobro izhodišče za tek,(no vsaj zdelo se mi je tko).

Lepo je blo drugo leto sigurno spet!!!

Uroš (delawc):

Use je blo lepo dokler nisem vidu kšna konkurenca je akou mene. Že duga cajta nism kaj tiščal pa bil kaj pačasn, na valovih vzpodbud navijačev trgal za predzadnje mesto. Ironija je ta da si obdan z vodo pa žejen ki sred puščave (komaj dočakal hidracijo). Še dva dni so me balela kalena ad čolna, druga lita bo bujš. Kvota na stavi je bila prenizka!, drugače pa čudovit vikend paket. (manjkalo je edino spanje, ker je sotekmovalec večji del noči pisal sms sporočila). Na koncu fotofiniš odločil moralnega zmagovalca.

Ker se GM4O bliža z neskončno hitrostjo, se je tudi Japka odločila da malo potrenira. Je že res, da smo „svetovni“ fenomen glede količine treninga (skoraj nič), ampak glih za občutk smo rekli moremo pa tudi mi malo „polawfat“. Seveda najbolj primeren čas je čez vikend in tokrat smo rekli da gremo na Kuk nad Razorjem. Vreme nam tokrat ni najbolj služilo, je bilo bolj aprilsko kot pa poletno, ma nič zato.

Glede na to, da je bil to prvi in tudi zadnji trening namenjen za GM4O, je favorit za najvišja mesta David (24 treningov), ki je pokazal izredno pripravljenost in mislimo da bi lahko presenetil, seveda če ne pride kaj vmes. Jaz (9 treningov) in Uroš (11 treningov) sva pa ena srednja žalost, ma važno je da je nasmeh na obrazu.

Tako zdej pa samo še nage gor in to je to. V soboto pa le pridte malo pogledat, in  vzpodbujat. Mi se bomo potrudil da bomo užival vsak meter.

Lep pozdrav.

Me vpraša David, “a greš greva s Štulcem mala u hribe v četrtek?” Jaz brez oklevanja rečem “itak, samo zgoda zjutra, ker moram jt delat popoldan”. No pa sma bili zmenjeni za v četrtek ob 7-ih zjutraj.

Spet sem zamudu, tokrat samo 4min., ampak za Davida je bilo že preveč. Štartali smo v Kuhinji, vreme  že prav poletno, vendar više je prijetno pihljalo. Med potjo sta nas dohitela dva Italjana, ki sta s svojim tempom »ujezila« Davida, ki se jima je prilepil na rit in seveda japka in makaroni ne gredo zraven, tako da je mogel nekdo popustit. Kdo je to bil ne bom niti omenjal, mislim da se ve.

Na vrhu čudovit pogled na še zimsko krnsko jezero, seveda brez fotiča in par slikc tudi tokrat nisem mogel. Po krajšem postanku pri koči, sledil še lep spust do avta.

Jaz bil zmatran, ma glawa sem imel spočito, za ostala člana pa žal nimam podatkov.

Lepo je bilo.