Danes bo jasno vreme, s temeraturami od 23 do 28 stopinj, čaka nas torej lep poleten sončen dan… (če bi šu še 1x u šolo bi šu za metereologa, ni važno ki rečeš zmira dobiš plačano konc mesca), smu čudno ka je malo oblačno, boooo, lahko bo pihlno pa se bo zjasnilo, naum uzel nč za oblejč če bo toplo, že tko bom jemu puhn ruksak…., to se mi je podilo zjutraj po glavi.

Ni aklih tud če bi bil start bl blizu (skorajda ni mogoče), ker je bilo pred startom spet: “Čakamo še dva tekmovalca, domačina, katera zamujata,…” in ja res se ni nič spremenilo, potem pa takoj, 3,2,1 staaart.

Ker je bil David nesporni favorit (ne samo znotraj ekipe JR ampak v celotni konkurenci), sva bila z Blažem v položaju  pomočnika in kod ekipa smo se dogovorili da bomo storili vse da pride favorit čim bl frišn na spuste, kjer je tud ta bl mačan (Boštjan pa je ves čas etape, iz avtomobila,  preko GSM aparata vlekel taktične poteze, katere smo člani ekipe dosledno upoštevali). Čeprav sva bolj šprinterja sva z Blažem uspela premagati vse vzpone, vmes osvojila tudi leteči cilj (Mojščeua koča -> glih tko je pisalo na papirju) in Davida uspešno pripeljala pod vrh Škrbine (kjer je bil u top 5 z zanemarljivo zamudo), nakar sva izmučena močno popustila in se z velikimi težavami (potrebno je bilo kar nekaj postankov) pripeljala do cilja.

David je na spustu prehiteval kot za šalo, a zaradi prevelike hitrosti “zletel” s ceste (kaj je bil divji da je faliu cel hrib), žal je za napako drago plačal z izgubo več kot uro in zaradi tega mu je uvrstitev na zmagovalni oder izpuhtela iz rok (kir se po bo zgubu če ne domačin ka pozna useh 18 bližnjic). V ozadju pa je potekal še bolj ogorčen boj, namreč šprinterja sva se borila s časovnim limitom in u slogu Cavendisha limit tudi zamudila.

Tud če je pralo ki rajbe ceu dan, de je blo pod Škrbino mraz, ki da nismo augusta ampak novembra, de je bla ta etapa najblj draga u zgodovini gibanja JR (zdraustveno in finančno), je blo kaj dabra de kr glaua peče, sploh tam med Kalom in Kabiunkom, čudovito.

Letos nam je že par reči odpadlo, zato sm u petk še 1x poklical Blaža, “ki pole a grewa?”, “itak!” in res u soboto zjutra ob 6ih 20 startava proti Italiji. Pot je bla klasična JR scena, malo sniwanja – že u NG, počas pa z občutkom naprej za finale je pa še gps (Blaž) zatajil – je mel švoh baterije, tko da sva nardila kšn kilometr vč z autom ma nč hudga. Po prihodu (bla sva v Arabbi) pa dej bejš ti vprašat, ne bejš ti, ne bejš ti in tko v turistično agencijo iskat za čumet, oborožena z vsemi informacijami stopva iz offica vn, direkt čez cesto v ta prvi hotel in to je blo to, niti nisva šla tistih pogledat katere so nama svetovali.

Beri naprej »

No kot veste se je v Podbrdu odvijalo svetovno prvenstvo v gorskem maratonu in seveda smo bili zraven. Žal smo imeli »žrtve« že pred samim štartom, saj nam je Uroš zbolel dva dni prej, tako da se je mogel nastopu odpovedati (**namesta de bi tiščal u durnku sm tiščau glawa te u pouštre).

Midva z Davidom, pa sva jo v soboto zjutraj mahnila proti štartu na Petrovo. No zjutraj se je moglo še enkrat malo uliti, vendar na srečo le za kratek čas, tako da smo štart dočakali v suhem vremenu. Moram povedati da je bilo zame enako kot vsa prejšnja leta, z razliko da je bilo letos še enkrat več tekmovalcev in me je malo skrbelo, da se ne bi preveč gužvali v začetnih kilometrih. Vendar je bila skrb odveč, saj se je kolona razpotegnila in že po nekaj kilometrih so nastale skupinice, tako da ni bilo težav. Do Črne prsti mi je šlo izredno hitro in lahkotno, mogoče tudi zato ker sem bil v družbi samih tekmovalk (Rusija, Češka, Poljska). Na spustu smo morali malo paziti zaradi mokrega terena, vendar mislim da še nikoli nisem bil tako hitro na Kalu.

Beri naprej »

Za povečavo kliknite na plakat….