Ker se GM4O bliža z neskončno hitrostjo, se je tudi Japka odločila da malo potrenira. Je že res, da smo „svetovni“ fenomen glede količine treninga (skoraj nič), ampak glih za občutk smo rekli moremo pa tudi mi malo „polawfat“. Seveda najbolj primeren čas je čez vikend in tokrat smo rekli da gremo na Kuk nad Razorjem. Vreme nam tokrat ni najbolj služilo, je bilo bolj aprilsko kot pa poletno, ma nič zato.

Glede na to, da je bil to prvi in tudi zadnji trening namenjen za GM4O, je favorit za najvišja mesta David (24 treningov), ki je pokazal izredno pripravljenost in mislimo da bi lahko presenetil, seveda če ne pride kaj vmes. Jaz (9 treningov) in Uroš (11 treningov) sva pa ena srednja žalost, ma važno je da je nasmeh na obrazu.

Tako zdej pa samo še nage gor in to je to. V soboto pa le pridte malo pogledat, in  vzpodbujat. Mi se bomo potrudil da bomo užival vsak meter.

Lep pozdrav.

Ne bomo zmagal, ne bomo tiščal do konca, ne bo padu noben rekor (marbit pa za šankom),….. se nam pa bo smejalo že pred štartom, umes (kdej tud mala mn ka boma trpel) na kancu pa sploh, ka nam prou nč ne fali!

Me vpraša David, “a greš greva s Štulcem mala u hribe v četrtek?” Jaz brez oklevanja rečem “itak, samo zgoda zjutra, ker moram jt delat popoldan”. No pa sma bili zmenjeni za v četrtek ob 7-ih zjutraj.

Spet sem zamudu, tokrat samo 4min., ampak za Davida je bilo že preveč. Štartali smo v Kuhinji, vreme  že prav poletno, vendar više je prijetno pihljalo. Med potjo sta nas dohitela dva Italjana, ki sta s svojim tempom »ujezila« Davida, ki se jima je prilepil na rit in seveda japka in makaroni ne gredo zraven, tako da je mogel nekdo popustit. Kdo je to bil ne bom niti omenjal, mislim da se ve.

Na vrhu čudovit pogled na še zimsko krnsko jezero, seveda brez fotiča in par slikc tudi tokrat nisem mogel. Po krajšem postanku pri koči, sledil še lep spust do avta.

Jaz bil zmatran, ma glawa sem imel spočito, za ostala člana pa žal nimam podatkov.

Lepo je bilo.

(prejšn tedn) Drin drinn, drinnnn drin, “halo bre, ej a greš druj tedn u petk beciklirat ka je DOS, grewa mala na Vršič sniuat pa pagledat kako se boda matral”?

Čak kdej, druj tedn?, ja ja zmenana, jst bom kr za dopust reku, ti tud kr uzem dopust pičiua pagledat.

In tko sm po ne vem kolk cajtu sedu na becikl in se z Blažem zjutra odpravila prot Vršiču in to glih po džju, je blo jasno u nula zjutra. Prvega DOSovca sva srečala takoj za Kobaridom pa takoj: “Ki zej?, a je za****no?”, in tako naprej do Trente kjer sva nardila pit stop in dvignila nivo cukra v krvi. Ker je letos bil štart prej kot je to običajno sva ujela kolesarje na repu tekmovanja in se podala v lov za njimi na Vršič. Pred Bcem sva pihlna še Brajkoviča (mari da ni uštiman za Tour).

Po poti sva srečala kar nekaj ekip, z vsakim malo debatirala, tudi z spremljevalnimi ekipami in sodniki. Sicer sva izgledala tudi midva kot tekmovalca ker sva tudi MI2 grizla klanec. Na vrhu pa kar hladno, pri sodnikih (neuspešno) lobirala za kako pivo, potem pa nazaj prot domu…. Blaž jo je kljub poškodbam (še vedno je debata katera ga je kaj pogrizla) prtuku na Lbin, tud če se je za nazaj ulekla ki pandelk na šihtu….

Pa je bil za nama še en kvalitetno uničen dan…, dans ka pišem poslušam pa po radiu, Vršič je danes ponovno odprt za ves promet…